Tisto, na kar usmerimo svojo pozornost, bo postalo resničnost

Po prastarem vedenju feng šuia smo mi delček vesolja, ki ga prežema energija, tako kot vsako travno bilko, vsak kamen, vsak potok, dežno kapljo in pomladni veter, ki nas osveži, ko zjutraj stopimo skozi vrata našega doma. Vsa materija nastane in obstaja samo skozi energijo, je v prejšnjem stoletju zapisal Max Planck, oče kvantne teorije. Našo tesno povezanost s svetom lahko prepoznamo v vsakem trenutku našega življenja. Do neke mere smo mi v resonanci z vsem, kar nas obdaja: z našim domom, aparati, ki jih dnevno uporabljamo in avtom, s katerim se vozimo. S svojo prisotnostjo vplivamo na naše okolje. Vsaka sprememba v našem okolju ali v nas samih se odraža v našem življenju. Vsaka sprememba spremeni vse.

Naši filtri dojemanja se trudijo prilagoditi naše odnose, finance in počutje okvirom, ki sodijo k našim preteklim izkušnjam. To deluje, toda ali je koristno? Kako pogosto reagiramo na neko situacijo tako, kot smo se naučili od svojih staršev in ne tako, kot nas učijo lastne izkušnje? Kako pogosto smo zamudili priložnost za večje blagostanje, bolj izpolnjene odnose ali bolj zanimivo delo, ker je bila situacija podobna izkušnji iz naše preteklosti in smo nanjo podobno reagirali?

Obstaja fina, vendar pomembna razlika v tem, da nekdo dela na rezultatu ali pa o njem razmišlja in čuti. Če na nečem delamo, se podamo na nikoli dokončano pot z odprtim ciljem. Mogoče opazimo določene kilometrske kamne ob poti in dosežemo nekaj bližnjih ciljev, vendar smo v naših predstavah vedno na poti k cilju in ne v izkušnji prihoda na cilj. Zato je nujno, da si ustvarimo sliko naših želja in o tem razmišljamo.

Kitajske borilne veščine so lep primer za to, kako ta princip funkcionira. Če borec intenzivno osredotoči svojo koncentracijo in svojo telesno moč na pravi trenutek, lahko napravi neverjetne stvari, kot na primer prelomi opeko ali paket desk. Skoncentrira se na zlom opeke, ne na trenutek, ko bo njegova dlan udarila vanjo – v tem primeru bi si samo razbil roko. Tisto, na kar usmerimo svojo pozornost, bo postalo resničnost. Če čutimo, da bo naš cilj zdaj zdaj dosežen, potem je uspeh tukaj.

UNIVERZALNI STRAHOVI

V naši kolektivni podzavesti imamo vzorec, ki ga G. Braden imenuje univerzalni strahovi. Ti strahovi se lahko izražajo zelo subtilno, vendar so tako boleči, da se poslužujemo naravnost umetniških maškarad, da bi jih napravili znosne. Podzavestno poskušamo naše čustvene rane iz preteklosti skriti tako, da postanejo družbeno sprejemljive. In to delamo tako dobro, da celo sami pozabimo vzrok zanje in nimamo pojma, zakaj se obnašamo na določen način.

Strah je temeljno čustvo, iz katerega izvirajo vse naše nesreče. Univerzalni strahovi, ki mučijo večino ljudi, so: strah pred zapuščenostjo, občutek manjvrednosti in pomanjkanje zaupanja vase. Te strahove maskiramo v ljubosumnost, zlorabljanje, agresivnost, hinavščino, hladnost, kritičnost, strogost, rezerviranost, raztresenost, zaničevanje,…

Strah pred ločitvijo in zapuščenostjo

Skoraj vsi imamo občutek, da smo na nek način sami in da smo na nek način ločeni od tistega, kar je odgovorno za našo eksistenco. Zdi se, kot bi nekoč v sivi preteklosti pristali tukaj in ostali brez razloga zapuščeni. Če se strahu pred ločitvijo in zapuščenostjo mogoče ne zavedamo, se bo ta verjetno pokazal v situacijah, ko to najmanj pričakujemo ali ko nam je najmanj do tega.

Ali ste fizično ostali pri ženi in družini, čeprav ste jo čustveno že zdavnaj zapustili, ker se bojite, da boste sicer ostali brez vsega? Ali ste se odpovedali svojim sanjam o karieri, potovanjih in    raziskovanjih, da bi ohranili mir v družini? Ali dovolite, da partner upravlja z vami in z vašim denarjem in vam ne dovoli samostojno odločati celo o malenkostih, ki pa so pomembne za vaše počutje? No, potem vas obvladuje strah pred zapuščenostjo.

Strah pred predanostjo in zaupanjem

Ste v odnosih ali poslovnih odločitvah prej tisti, ki gre proč kot pa tisti, ki ostane zapuščen? Ali se potegnete nazaj, ko je zveza še v redu, da ne bi bili na noben način prizadeti? In medtem ko ponavljate ta vzorec od zveze do zveze, morda držite bolečino na znosnem nivoju. Toda, kako boste sploh kdaj izkusili ljubezen, zaupanje in bližino, po kateri tako hrepenite, če se boste vedno potegnili nazaj, kakor hitro nekomu pridete blizu?

Pomanjkanje zaupanja vase

Mnogi ljudje nosijo v sebi občutek, da nikoli niso dovolj dobri, da njihov socialni in poklicni prispevek ni omembe vreden in da si ne zaslužijo pozornosti in spoštovanja. Večkrat mislijo celo, da si ne zaslužijo, da sploh živijo. Ta nizka samopodoba je lahko podzavestna, vendar tvori podlago za odnos do življenja in do drugih ljudi. Da bi čustveno preživeli, igrajo v resničnem življenju vloge, ki odgovarjajo njihovemu manjvrednostnemu občutku.

To ne pomeni, da ti ljudje ne sanjajo, da bi nekaj velikega dosegli v življenju. Vendar si istočasno vedno znova dopovedujejo, zakaj teh stvari ne morejo doseči. Ker imajo občutek, da se jim sanje ne morejo uresničiti, odlašajo in tako naletijo na ovire in težave.

 OD PASIVNEGA OPAZOVALCA DO KREATORJA SVOJE USODE

Stopite na rob!
Ne, lahko pademo.
Stopite na rob!
Ne, previsoko je.
STOPITE NA ROB!
In stopili so naprej in potisnil jih je in poleteli so.  

Zgornji verzi Christopherja Logua so čudovita prispodoba za silo, ki čaka na nas, če prestopimo meje tistega, kar smatramo za resnično v svojem življenju. V tem kratkem dialogu z učiteljem izkusijo učenci nekaj popolnoma drugačnega, kot so pričakovali. Ob spodbudi svojega učitelja se nenadoma znajdejo onstran, v nepoznanem okolju, kjer sami sebe doživijo na nov način in tako izkusijo novo svobodo.

Prestopite mejo strahu. Nikar se ne pustite poteptati od še večjih strahopetcev od sebe. Na začetku vsakega odnosa – partnerskega, prijateljskega ali poslovnega, si postavite meje, do koder ste pripravljeni popustiti. In to dajte jasno vedeti, ko je treba. Zavrnite vsak poskus, ki bi te meje lahko pomaknil nazaj. Kletka je kletka, pa čeprav je zlata. Zavedajte se, da samo enkrat živite. Saj menda ne verjamete v posmrtno življenje? Pa četudi bi posmrtno življenje obstojalo, zakaj bi prav vi morali v tem življenju trpeti, medtem ko ga mnogi drugi brez zadržkov uživajo.

Mi vsi smo zmagovalci. Največjo bitko smo izbojevali ob spočetju. Premagali smo milijone svojih bratov in sester, ki jim ni uspelo priti pravočasno na cilj. Zaradi njih, ki jim ni bilo dano, da bi se rodili, smo dolžni opravičiti svoje bivanje tukaj. Ponosni moramo biti nase in se obnašati spoštljivo do drugih, vendar pa moramo zahtevati spoštovanje tudi zase.

“Izhod je vedno tam, kjer so vhodna vrata“, je rekel veliki kitajski filozof Konfucij. „Prav nenavadno je, kako malo ljudi se tega poslužuje“.

MI POSEDUJEMO VSO ENERGIJO, KI JO POTREBUJEMO, DA IZPELJEMO SPREMEMBE, KI SI JIH ŽELIMO.

Že samo osredotočenje naše zavesti je ustvarjalni akt. Zavest je ustvarjalna. Samo spodbudo potrebujemo. Ureditev doma po principih feng šuia nas privede v stanje harmonije s samim seboj in z okoljem in nam da moč za pomembne spremembe v življenju.